Vsako leto že konec marca še na golih gozdnih tleh, Scopoliju v spomin v naših gozdovih zacveti najslavnejša med rastlinami, ki jo je znanstvenik našel pri nas – kranjski volčič, Scopolia carniolica. Poimenovana je njemu v čast. Scopoli je rastlino prvi opazil na Idrijskem in jo poslal švedskemu botaniku Linnéju, ki je bil nad najdbo navdušen. V pisni korespondenci sta rastlino sprva uvrstila v rod volčjih češenj (Atropa). Linné je neučakano pričakoval obljubljena mu semena! V Uppsalo na Švedsko so potovala dolgih 18 mesecev in niso preživela. V tem času je volčič na Idrijskem kar dvakrat cvetel! Nista odnehala, Linne je lepo prosil Scopolija, naj mu pošlje koreniko. Šele leta 1771 mu sporoča: … Tvoja skopolija bujno raste v mojem vrtu, zares edinstvena rastlina…
Potomci te rastline tam cvetijo še danes! Scopolia carniolica ostaja neumrljiva priča plodnega sodelovanja dveh učenjakov 18. stoletja.
Zgodba o volčiču, kot jo je zapisal Scopoli: Veliko smo se v tistih časih naravoslovci ukvarjali s kranjskim volčičem in ga skozi leta večkrat preimenovali. Nazadnje sem tej cvetlici v svojem osmem pismu Linnéju namenil svoj rod in jo poimenoval Lithophilia carniolica. Ljubi skalovja in gozdna tla. Potem pa se je zgodilo nekaj, za kar mi je še danes neprijetno. A se je napaka popravila s preimenovanjem. Kolega Jacquin, ki me je prosil za sliko in opis tega novega rodu, jo je v svoji knjigi Observationes botanicae na lastno pest poimenoval Scopola carniolica in ne Scopolia, kot bi bilo pravilno! Zakaj, se sprašujete? V moji rodni deželi Trentino beseda »scopola« pomen zaušnica ali pa udarec usode. Si predstavljate moje ponižanje? Vsekakor tega nisem mogel trpeti in uporabiti v svojih knjigah. A avstrijski botanik Link je 55 let pozneje napako popravil.