alnka_ciper
Predavanje Severni Ciper
31. 3. 2017
MDI_logo_white
Vabilo v Slovensko primorje; Piran in Koper
13. 4. 2017

Odkritje spominske plošče dr. Darinki Soban

Fototeka_6331

V petek, 3.marca sta Občina Idrija in Slovensko švedsko društvo, na pročelju ,Steinbergove’ hiše v Kosovelovi 8 – po domače ‘Švici, odkrila spominsko ploščo častni občanki Idrije, profesorici dr.Darinki Soban. Ploščo je oblikoval arhitekt Silvij Jereb, avtor besedila na plošči pa je profesor Janez Kavčič. O liku dr.Darinke Soban je na otvoritveni slovesnosti spregovorila Ivica Kavčič.

Govor Ivice Kavčič ob odkritju spominske plošče.

Ob prazniku Občine Idrija 22.6.2001 sta Slovensko švedsko društvo in občina Idrija, na pobudo in s sodelovanjem dr. Darinke Soban, na stavbi, v kateri je deloval prvi rudniški zdravnik Joannes Antonius Scopoli, odkrila obeležje v spomin na dopisovanje med velikima naravoslovcema 18. stoletja, Carlom Linnejem iz švedske Uppsale in Joannesom Antoniusom Scopolijem iz naše Idrije. Takrat je bila slavnostna govornica dr. Darinka Soban. Danes odkrivamo spominsko ploščo njej. Dovolite mi, da ob tej priložnosti povem o njej nekaj besed. Dr.Darinka Soban je bila zdravnica, ki je še kot študentka medicine delovala v partizanski bolnici Pavla in, ki je po drugi svetovni vojni orala ledino slovenski anesteziologiji. Bila prva med slovenskimi anesteziologi, ki je pridobila akademski naslov doktorja znanosti. 11 let je vodila oddelek anestezije na centralni ljubljanski kliniki ter 30 let predavala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Bila je tudi prevajalka in velika ljubiteljica rastlinskega sveta.

Rojena je bila 13. maja leta 1921 v Novem mestu. Tja je pred vojno vihro pribežala pribežala njena družina iz Vrtojbe leta 1916. Na Poljanski gimnaziji v Ljubljani jo je profesorica Beta Hudales navdušila za botaniko. Od nje je prvič slišala za Linneja in njegov napreden, celostni pogled na naravo, ki se je obdržal vse do današnjih dni. Za študij je izbrala medicino, ker je bila ta povezana z rastlinami, saj so bile te dolgo edini vir zdravil. Spomladi leta 1944 je kot narodno zavedna študentka odšla v partizane. Na Vipavskem se je vključila v pomično partizansko bolnico »Vera« na Erzelju. Ko je bila ta zaradi izdaje napadena, je s sodelavci in 20 bolniki komajda ubežala na Goro. Tu se je priključila partizanski bolnici Pavli. Vse do konca vojne je vodila »Očkovo postojanko« in skupaj z drugim osebjem skrbela za več kot petdeset ranjencev.

Po vojni je končala študij medicine in specializirala anestezijo. Veliko se je usposabljala v tujini in prinašala domov novosti z Danske, Francije, Anglije in Švedske. Posebno se ji je priljubila Švedska, kjer je bila anestezija najbolj napredna. Tja se je rada in pogosto vračala. »Na Švedskem so me vabili naj ostanem« je zapisala. »Tega nisem hotela.. Domovina je ena. Vračala pa sem se v prostem času, ko sem se sama ‘štipendirala’ z nekaj tedenskim anesteziološkim delom«. Veliko je tudi prevajala; strokovna in leposlovna dela. Z izbrano slovensko besedo ter odličnim poznavanjem več kot 10 tujih jezikov, je slovenskim bralcem približala kulturo drugih, predvsem nordijskih dežel.

Iz njene ljubezni do botanike je zraslo zanimanje za prvega med botaniki, velikega Šveda Carla Linneja ter prvega idrijskega rudniškega zdravnika in naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija. O tem je veliko pisala in predavala, doma in v tujini. Njeno največje in najpomembnejše delo je knjiga s prevodi vse ohranjene korespondence med Linnejem in Scopolijem iz latinščine v slovenščino in angleščino. Pisma ki so med leti 1760-1769 potovala med Idrijo in Uppsalo so najstarejši znani pisni dokumenti o kulturnih vezeh med Švedsko in Slovenijo. .»Pred izdajo knjige je komaj kdo vedel, da si je Carl Linne kar 15 let dopisoval z Joannesom Scopolijem rudniškim zdravnikom in naravoslovcem iz Idrije« je v zdravniškem vestniku zapisal nekdanji zdravstveni minister dr.Božidar Voljč. O tem, zakaj je knjigo prevedla tudi v angleščino je takole zapisala:»Ob svetovljanski dvojici Linne –Scopoli se mi je rokopis slovenskega prevoda zdel tako osamljen, kot oseba brez potnega lista. Zato sem pisma prevedla še v angleški jezik«. S tem nas je dr.Sobanova znova povezala z razvitim svetom in dala prispevek Slovenije k vsebini evropske misli. SAZU je njeno knjigo leta 2004 podarila švedskemu kralju ob obisku v Ljubljani, njej pa je bilo ob tej priložnosti podeljeno najvišje državno odlikovanje.

Dr.Sobanova je bila zelo navezana na naše mesto. »Čeprav sem Idrijo že med študijem želela spoznati, mi je bila zaradi Rapalske meje nedostopna« je zapisala. »Prvič se mi je približala leta 1944, ko sem v divji grapi Bedrovke v Trnovskem gozdu negovala ranjence v skriti partizanski bolnici. Vsa leta po vojni mi je bilo to staro slovensko mesto, z zelo močnim mladostnim kulturnim utripom, romarski kraj! Tja in v vojni muzej Franja sem zmeraj rada vodila študente, sodelavce, in zdravniške obiske, domače in tuje«.

Bila je velika poznavalka in ljubiteljica naše zgodovine, dolgoletna sodelavka Mestnega muzeja in ugledna članica Muzejskega društva. Na številnih predavanjih in ekskurzijah nam je s svojim bogatim znanjem odkrivala skrivnosti narave in nas z nepozabnimi, slikovitimi opisi življenja rastlin, navduševala za botanično dediščino. 22. junija leta 2008 ji je občina Idrija podelila naziv častne občanke. Le kmalu za tem nas je za vedno zapustila. Ponosni smo, da smo bili njeni sopotniki in prijatelji, da smo se lahko družili z njo in vpijali znanje, ki nam ga je ob vsaki priložnosti radodarno razdajala. Spominjamo se je s hvaležnostjo in velikim spoštovanjem. Veseli nas da je dobila trajno obeležje v našem mestu in je spominska plošča na stavbi, v kateri je deloval prvi rudniški zdravnik Janez Anton Scopoli in kamor je pred 250 leti Princeps botanicorum mundi – prvi med botaniki sveta, Carl Linne, pošiljal pisma iz daljne Švedske. Hvala slovensko švedskemu društvu in Občini Idrija, hvala vsem, ki ste dali pobudo in poskrbeli za izvedbo.